Številne kovine med reakcijo s kisikom v zraku na površini tvorijo oksidni film.Toda na žalost bodo spojine, ki nastanejo na običajnem ogljikovem jeklu, še naprej oksidirale, zaradi česar se bo rja sčasoma razširila in na koncu oblikovala luknje.Da bi se izognili tej situaciji, običajno uporabljamo barvo ali kovine, odporne na oksidacijo (kot so cink, nikelj in krom), za galvanizacijo na površini ogljikovega jekla.
Ta vrsta zaščite je samo plastična folija.Če je zaščitna plast uničena, bo osnovno jeklo začelo rjaveti.Kjer je treba, je rešitev in uporaba nerjavečega jekla lahko odlično reši ta problem.
Odpornost nerjavečega jekla proti koroziji je odvisna od elementa "kroma" v njegovi sestavi, ker je krom ena od sestavin jekla, zato metode zaščite niso enake.Ko vsebnost kroma doseže 10,5 %, se odpornost jekla proti atmosferski koroziji znatno poveča, ko pa je vsebnost kroma višja, čeprav je odpornost proti koroziji še vedno mogoče izboljšati, učinek ni očiten.
Razlog je v tem, da ko se krom uporablja za finozrnato ojačitveno obdelavo jekla, se vrsta zunanjega oksida spremeni v površinski oksid, podoben tistemu, ki nastane na čisti kromovi kovini.Ta tesno sprijet kovinski oksid, bogat s kromom, ščiti površino pred nadaljnjo oksidacijo z zrakom.Ta vrsta oksidne plasti je zelo tanka in skozi njo je mogoče videti naravni lesk na zunanji strani jekla, zaradi česar ima nerjavno jeklo edinstveno kovinsko površino.
Poleg tega, če je površinska plast poškodovana, se bo izpostavljeni del površine sam popravil z atmosfersko reakcijo in ponovno oblikoval ta "pasivni film", da bo še naprej igral zaščitno vlogo.Zato imajo vsa nerjavna jekla skupno značilnost, to je vsebnost kroma nad 10,5 %.
Čas objave: 19. december 2022